Vrtec v naravi

Ponedeljek, 10. junij:

  • Smo že tu!

Več fotografij si oglejte tukaj.

  •  Iskali smo gozdnega škrata in odkrili njegovo hišo, a ga ni bilo doma.

Več fotografij si oglejte tukaj.

  • Podali smo se v lov za zakladom. Bilo je razburljivo in na koncu smo našli medvedka.

Več fotografij si oglejte tukaj.

  • Po večerji smo se odpravili še na en lep sprehod. Ustavili smo se pri kmetiji z živalmi in skozi večerni gozd prišli do meje, kjer smo samo stopili na drugo stan mejnega kamna in smo bili že v Avstriji.

Več fotografij si oglejte tukaj.

  • Brez plesa v pižamah pač ne gre.

Več fotografij si oglejte tukaj.

  • Lahko noč!

Več fotografij si oglejte tukaj.

Torek, 11. junij:

  • Po napornem dnevu smo spali kot polhi, zjutraj pa niso bili prvi pokonci Petelini, ampak so ob 6. uri za budnico poskrbele Ovce. Ker se po jutru dan pozna, smo začeli aktivno – z jutranjim razgibavanjem na jasi, kjer smo ob vodstvu učitelja Vindija osvojili olimpijske medalje iz zimskih športov. Po športnem uvodu v drugi dan našega bivanja v vrtcu v naravi se nam je krepek zajtrk še kako prilegel.

Več fotografij si oglejte tukaj.

  • V gozdu smo postavili bivake, se naučili, kako se pripravi taborni ogenj in izvedeli še dosti zanimivega o preživetju v naravi.

Več fotografij si oglejte tukaj.

  • Prav vsi smo uspešno opravili številne naloge Škorpijonove športne olimpijade. Na izbiro smo imeli podiranje kegljev, metanje balinčkov v tarčo, streljanje na gol, podiranje obteženih plastenk, zadevanje žogic v pločevinke, metanje deščic in tudi metanje podkev.

Več fotografij si oglejte tukaj.

  • Po kosilu smo si privoščili težko pričakovani sladoled, nato pa smo se tako okrepčani podali na planinski pohod v smeri Žavcarjevega vrha, a smo se zaradi oddaljenega grmenja v bližini cilja raje obrnili nazaj proti Škorpijonu. Kljub temu smo prehodili dolgo pot in izvedeli marsikaj zanimivega. Na primer, da tudi pri nas rastejo nekatere vrste orhidej, kot je čeladasta kukavica. Ustavili smo se pri kapelici pri štirih lipah, od katerih so zaradi udara strele ostale le še tri, si ogledali mravljišče ob cesti, nekateri pa so si naredili tudi škratovske klobuke iz velikih lapuhovih listov. Vrnili smo se malo pred večerjo, zvečer pa smo kljub napovedi, da se nam približuje dež, uspeli še zakuriti ogenj, posedeti ob njem in zapeti nekaj pesmi, pri čemer so se nam pridružili učenci iz Vuzenice, ki so prav tako kot mi te dni v šoli v naravi. Kljub temu, da je bil dan dolg in zelo aktiven, smo si ga na koncu podaljšali še z nočnim kinom – z animiranim filmom Franček in zaklad Želvjega jezera. Mnogi so med gledanjem omagali in se odpravili spat, najbolj vztrajni pa so si jo ogledali do konca.

Več fotografij si oglejte tukaj.

Sreda, 12. junij:

  • Namesto jutranje telovadbe smo spakirali svoje stvari in izpraznili sobe. Oskrbniki so nas pohvalili, saj za nami ni bilo potrebno kaj dosti pospravljati. Okrepčani z dobrim zajtrkom smo se odpravili na kmetijo, kjer smo preživeli nadvse zanimivo dopoldne našega zadnjega dne v vrtcu v naravi. Najprej je bilo na vrsti krtačenje Lady in Jorunna – islandskih konj, s katerima smo se na tak način spoznali. Nato smo spoznali tudi opremo, s katero sta ju učitelja Beno in Matej osedlala, in se z njima odpravili na jahališče. Učitelja sta vsakemu izmed nas nadela čelado, nas posadila v sedlo in potrpežljivo vodila konja, da smo lahko vsi na njunih hrbtih dodobra prejahali krožno pot z ovirami. Na koncu sta se v ježi preizkusili tudi vzgojiteljici Naja in Kaja, nekaj deklic pa celo v čiščenju za konjema.

Več fotografij si oglejte tukaj.

  • Po zdravi malici v senci drevesa smo se razdelili v dve skupini. Eni smo se odpravili v hlev s perjadjo in drugimi živalmi, drugi pa h konjem, nato smo se zamenjali. Prepoznavali in primerjali smo različne vrste jajc, božali petelina, gosko in vietnamsko svinjo, videli lastovke in njihovo gnezdo, božali in krmili konje ter spoznali, da iz konjskega gnoja nastane zemlja za rože, ki nam rastejo doma.

Več fotografij si oglejte tukaj.

  • Za pogum, ker smo si upali preživeti tri dni in dve noči od doma, za zavzeto sodelovanje pri vseh dejavnostih, za upoštevanje hišnega reda ter za vse, kar smo novega doživeli ter se naučili, smo na koncu prejeli priznanja, ki nam jih je podelila vodja doma Mirjana. Nato pa smo se polni vtisov in občutkov, zagorelih in nasmejanih obrazov napotili k staršem, ki so nas že nestrpno pričakovali in kar niso mogli verjeti, kako smo v teh treh dneh zrasli. Zdaj si zares zaslužimo časten naziv minimaturantje!

Več fotografij si oglejte tukaj.